V najpreprostejšem pomenu ironija pomeni skrito zlobo, prezir, norčevanje, izraženo z navideznim odobravanjem, ali posmeh, skrito v navideznem odobravanju. Izhaja iz starogrške besede eriomeia, kar pomeni posmeh.
V ironični rabi so pogosti posegi, npr. »seveda«, »nedvomno«, »res«, »kot je znano« in metajezikovni elementi, ki prejemnika izjave usmerijo v njeno pravilno interpretacijo. Zelo pogosto se v pisnih besedilih poskuša grafično označiti ironijo z uporabo ležeče, krepke, podčrtane ali velike črke. Konec devetnajstega stoletja so poskušali uvesti grafični znak za ironijo, ki ga je oblikoval francoski pesnik Alcantar de Brahm, ki je imel obliko obrnjenega vprašaja. Vendar se ni prijelo.
Stilska figura
Ironijo lahko imenujemo tudi slogovna figura, ki je sestavljena iz protislovja med dobesednim in predvidenim pomenom izreka. Prejemnik v večini primerov opazi to protislovje in ga obravnava kot parodijo ali skrito posmehovanje. V tem primeru ima ironija več funkcij: zasmehovanje nasprotnika (satirična funkcija), krepitev argumentov, diverzifikacija izjav, izkazovanje distance (tudi do samega sebe – samoironija), ugajanje občinstvu.
Filozofski odnos
Ironija lahko pomeni tudi estetsko kategorijo, ki je povezana s specifično filozofsko držo, v kateri prevladuje dojemanje realnosti predvsem kot boja nepremostljivih nasprotujočih si sil in s tem želi doseči distanco od nje. Pojavil se je že v stari Grčiji kot sokratska in tragična ironija. Tragična ironija je v tem, da se protagonist ne zaveda resnosti svojega položaja. Vzemite za primer mit o Labdakidih. Ojdip z umorom Lajosa zagreši tragično krivdo (hamartia), ki se ni popolnoma zavestna. Junak ne pozna identitete svoje žrtve. Enako je s poroko s svojo mamo. Ojdip greši tudi na ponos (hybris), ker obtožuje Tirezija in Kreonta izdaje in noče priznati svoje krivde. Sokratova ironija, torej način pogovora, ki ga je Sokrat uporabljal do naključnih sogovornikov, ki so se srečali na Agori, je odpravljala videz resnice. S spretnim postavljanjem vprašanj in usmerjanjem sogovornikov po lastnem razmišljanju jih je nagibal k lastnim nazorom in posredoval moralne resnice, ki jih je prepoznal. Njegovo nit so prevzeli številni filozofi, med drugim S. Kierkegaard in L. Shestow.
Romantika
Drug val ironije, razumljen kot estetska kategorija, prihaja v obdobju romantike. Tako imenovana romantična ironija je dobila nov pomen, pesniku je naročila, da od daleč od sveta pokaže protislovja, ki vladajo svetu, človeku in umetnosti. V tem obdobju se je izkazalo v združevanju protislovnih elementov, kot sta komedija in tragedija ali fantazija in realizem. Poleg tega je bila močno poudarjena umetnikova dominacija nad ustvarjenim delom, kot v "Beniowskem" Juliusza Słowackega. Naslednje obdobje, v katerem je ironija priljubljena v literaturi, je postmodernizem. Najpomembnejši teoretiki ironije v postmodernizmu so bili Paul de Man, Harold Bloom in Richard Rorty.
Dekonstrukcija
Po de Manu je ironija tesno povezana z dekonstrukcijo, natančneje – je glavni vzrok za pojav »napačnega branja«. Kot veste, je de Man, tako kot Jacques Derrida, mnenja, da vsako besedilo vsebuje določene elemente, ki onemogočajo gradnjo njegove edine pravilne interpretacije, odpira se številnim možnim interpretacijam, ki so si enakovredne. V tem primeru ima najpomembnejšo vlogo ironija, ki ruši doslednost izjave. Ta kategorija ne obrne toliko pomena, kolikor ga odvrne in naredi izmuzljivega. V filozofskem smislu, o katerem smo pisali zgoraj, ironija osvešča človeka svoje solze in pomanjkanja nadzora nad jezikom.
Skladbe Skladbe
Kot poudarja Adam Lipszyc, v delu Harolda Blooma ironija ni značilnost jezika, temveč »sled tropov«. Je ena od metod, s katerimi se subjekt lahko brani pred vplivi drugih, zato je medosebne narave, ne obstaja sam zase. Ironija je inverzija, zato je namerno zavajajoča.
Po Rortyjevem mnenju pa je, kot piše Michał Paweł Markowski, ironija predvsem znak dvomov o obstoju objektivne resnice o bitju, manifestacija relativizma – začasnosti vseh pogledov.
Vsako delo, interpretirano po postmodernističnih metodologijah, vsebuje elemente ironije (še posebej, če prevzamemo de Manov koncept). Samoironija je posebnost literarnih in fiktivnih revij, torej fiktivnih revij, v katerih obravnavamo premišljeno igro avtorja, ki se prikrade med resnico in fikcijo, pozo in poštenostjo.
Pri opredelitvi ironije je zelo pomembno, da je ne zamenjamo s sarkazmom.
Sarkazem
Sarkazem je teoretično le povečana ironija, ki se običajno uporablja za izražanje negativnega odnosa do nečesa ali nekoga, za kritiziranje situacije ali nečijega vedenja. Pomembno je, da je ironija v določenih situacijah lahko izraz prijaznosti, nežnosti (Moj junak; Ah, ti baraba), medtem ko so sarkastične izjave obremenjene z negativnim čustvenim nabojem.
Poleg tega ni nujno, da je sarkazem ironičen, kot je na primer izražen v frazi "Seveda od tebe nisem pričakoval nič dobrega." Ta stavek je lahko sarkastičen, vendar ne ironičen, saj je izjava nedvoumno skladna z namenom, kar pomeni, da ni prostora za dvoumnost ali interpretacijo.