Kobilica je ena najlepših žuželk, s katerimi imamo stik, ovekovečena v pravljicah in pravljicah. Gre za pravokrilo žuželko, ki jo tehnično imenujemo poskočna kobilica.
Kobilica se je pojavila v poljski pravljici o čebelici Maji, pa tudi v pravljicah Ezopa in La Fonatine. Je simbol nepremišljenosti, brezskrbnosti in življenja v trenutku.
Ko se kobilice drgnejo z zadnjimi nogami ob odeje, se pojavi značilen zvok, ki ga takoj prepoznamo. Tako se pogosteje ukvarjamo z »glasbo« ponijev kot s samimi konji.
Kobilice imajo valjasto telo in njihove antene so daljše od celotnega trebuha. Njihovi slušni organi se nahajajo na golenicah sprednjih nog, imajo velike oči in izjemno močan ustnik.
Kobilice so vsejedi, vendar narava njihovih plenilcev določa njihov jedilnik, zato raje lovijo druge žuželke. Če nimajo možnosti dobiti nekaj beljakovin v obliki drugih žuželk, izberejo rastline, ki jih imajo na voljo.
Konji imajo radi travnate površine, zato najpogosteje živijo na poljih, gozdovih in vrtovih. Zaradi svoje nenavadne strukture lahko skačejo zelo visoko.
Kobilice imajo stridulacijski aparat, ki je vokalni organ. Deluje tako, da dva dela telesa drgnemo skupaj s pravilno frekvenco. Samec na ta način pritegne samico z zvoki.
Pred časom so prihajajoče fotografije rožnatih kobilic povzročile senzacijo v svetu ljubiteljev žuželk. Za njihovo lepo barvo je odgovoren pojav eritizma, to je pretirana pordelost telesa. Ta mutacija je posledica recesivnega gena, tako kot albinizem.
Ko samico očara glasba samca, se med seboj parijo. Jajca odložijo na vrhnjo zemljo, spomladi pa se izležejo mlade kobilice.
Znanstveniki so ugotovili, da kobilice, tako kot nekateri ljudje, jedo več, ko so pod stresom. Nato posežejo po rastlinah, bogatih z ogljikovimi hidrati.
Kobilice so poslastica za številne ribe, zato ribiči pogosto uporabljajo umetne kobilice kot vabo in tako povečajo svoje možnosti za dober ulov.