Ko pomislimo na rimski forum, nam najpogosteje pride na misel legendarni Forum Romanum. V starem Rimu pa je bilo več trgov, ki so se uporabljali kot trgi ali javna središča, med katerimi je bil najstarejši Boarium Forumkjer je potekala živinska tržnica. Ni v celoti preživela do naših časov, vendar so se nekateri okoliški spomeniki ohranili v zelo dobrem stanju.
Zanimivo je, da mnogi turisti obiskujejo Forum Boarium povsem nevede, saj se prav tu nahaja ena najbolj obljudenih rimskih znamenitosti, to je znamenita Usta resnice.
Zgodovina Foruma Boarium
Forum Boarium je bil ena najpomembnejših točk na zemljevidu starega Rima in bi ga lahko zgradili 6. stoletje pr Vmes se je raztegnilo najstarejše rimsko rečno pristanišče (Portus Tiberinus) in Palatin, Kapitol in Aventin. Tam so prodajali vse vrste živine. Na severu je bilo veliko bolj skromno Forum Holitorijki je bil uporabljen kot tržnica sadja in zelenjave.
Na Boariumu je bil organiziran forum prvi gladiatorski boji v zgodovini Rima. IN 264 pr.n.št. trije pari bojevnikov so stali drug proti drugemu, da bi se spopadli med seboj v smrtnem in življenjskem spopadu. O 53 pr.n.št. na tem območju je bil zgrajen prvi amfiteater v mestu, a danes o njem ni več sledu.
Po padcu cesarstva so bile nekatere starodavne zgradbe spremenjene v katoliške cerkve ali uporabljene za druge posvetne namene, zahvaljujoč temu pa so preživele do našega časa v res dobrem stanju. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so bili z nekaterih spomenikov odstranjeni poznejši dodatki, ki so jim povrnili prvotno obliko.
FOTOGRAFIJE: Vodnjak Tritons - Forum Boarium v Rimu
Herkulov kult in letna žrtvovanja bikov
Boarium Forum je bil tudi središče bogoslužja Herakles (imenovano v rimski mitologiji Herkul). Na tem območju naj bi slavni junak med potjo domov po opravljenem osmem od dvanajstih opravil, tj. ujetja Geryonove živine. Ko je Herkul zaspal, je govedo, ki ga je vodil, postalo žrtev plezajočega velikana Kakusaki je živel v jami na hribu Aventine.
Oropani junak je tatu našel in ubil. To zmago so proslavili z žrtvovanjem nekaj odkritih bikov. Ta obred se je izvajal že več stoletij - sprva sta ga izvajali dve zasebni družini, in v 4. stoletje pr.n.št postala je del uradne državne vere. Vendar ženske niso mogle sodelovati pri obredih.
Na območju Foruma Boarium so bili trije ali štirje templji, posvečeni junaku, pa tudi več manjših oltarjev in en monumentalni, t.i. veliki oltar Herkula Nepremagljivega (Ara Maxima Herculi), kjer so vsako leto žrtvovali živali. Krvavi ritual se je končal z odločitvijo Konstantin Veliki v 4. stoletje.
Spomeniki foruma Boarium
Herkulov tempelj (lastnik Tempio di Ercole Vincitore)
Ta dobro ohranjen tempelj je bil verjetno posvečen Herkul Holivarius, varuh trgovcev in proizvajalcev nafte, čeprav se v nekaterih virih preprosto imenuje okrogel tempelj.
Stavba verjetno izvira iz konec 2. ali začetek 1. stoletja pr Postavljena je bila na krožnem načrtu s premerom manj kot 15 m, obdan s kolonado dvajsetih korintskih stebrov. Izdelana je bila z Grški pentelit marmor (isti tisti, ki so ga uporabljali v času Pericles med obnovo atenske Akropole), verjetno pod nadzorom arhitekta iz Grčije. O 1. stoletje del prvotne kolonade je bil uničen, polovica stebrov pa je bila zamenjana z novimi, narejenimi iz belega italijanskega marmorja Carrara.
Zanimivo je, da je bil opredeljen ne tako dolgo nazaj Tempelj Vesta. Na začetek XIX stoletja domnevali so, da je bil okrogli tabernakelj postavljen v čast isti boginji kot podobna oblika stavbe na rimskem forumu. Šele v času vladavine Napoleonovega prefekta v Rimu, Camille de Tournon-Simianepobližje si ga ogledate. V ta namen so odstranili vse srednjeveške prizidke in znižali nivo tal okoli templja, kar je omogočilo izkopavanje antičnega podija. Takrat je bil bolje opredeljen prvotni namen spomenika.
Po nastopu krščanske vladavine je bil tempelj preoblikovan v katoliško cerkev. Ni pa gotovo, kdaj se je to zgodilo. Najstarejši zapisi, ki obstajajo v njem sv. Stephen prihajajo samo iz XII stoletje. V srednjem veku je bila narejena ena opazna rekonstrukcija templja, pri kateri je bila prvotna kupola zamenjana z značilno streho.
Portunov tempelj (it. Tempio di Portuno)
Ta spomenik v jonskem slogu je eden najbolje ohranjenih starodavnih templjev v celem Rimu. Sedanja stavba izvira iz cca 80 pr.n.št., vendar je nadomestil prejšnjo strukturo iz leta 3. ali 4. stoletje pr. Žal čudovito izrezljane štukature, ki krasijo njeno fasado, ki so danes znane le po skicah umetnikov renesančnega obdobja, niso preživele do našega časa.
Portunov tempelj se je ohranil v tako dobrem stanju predvsem zato, ker je že v deveto stoletje se je spremenilo v cerkev sv. Marija Egipčanska (Santa Maria Egiziaca). IN Šestnajsto stoletje Lastništvo stavbe so prevzeli armenski menihi, ki pa na srečo niso naredili večjih sprememb prvotne starodavne strukture.
Tempelj je stal na območju nekdanjega rečnega pristanišča in je bil posvečen Portunus, varuh pristanišč in mornarjev, čeprav so ga v preteklosti zmotno pripisovali Fortune Virilis.
Zakon resnice in kripta, vklesana v skrivnostni podij
Med številnimi simboli Večnega mesta je najbolj priljubljen starodavni medaljon z imenom Usta resnice (italijansko: Bocca della Verità). Prikazuje starca z brado, verjetno varuha morja Okeanos, in verjetno služil kot odtočni pokrov v enem od okoliških templjev (morda v prej omenjenem Herkulovem templju).
Spomenik je v pop kulturo vstopil zahvaljujoč legendi, da je v daljni preteklosti služil kot krvavi detektor laži. Preizkušeni je moral dati roko v usta medaljona, v primeru laži pa jo je odrezal. Danes je medaljon razstavljen v ograjenem preddverju Bazilika Santa Maria in Cosmedin in vsak dan je vrsta ljudi, ki se želijo fotografirati za spomin z roko v ustih starca. Več o medaljonu si lahko preberete v našem članku Usta resnice v Rimu – kje ga lahko vidite?
Ker ste na tem območju, je vredno za trenutek obiskati tudi baziliko. Stavba cerkve je bila postavljena z uporabo starodavne arkadne strukture, ki obstaja na tem mestu. Nič manj zanimiva pa je monumentalna ploščad iz vulkanskega tufa pod glavnim oltarjem templja. Nekateri raziskovalci so prepričani, da je bila to osnova znamenitega Herkulovega oltarja. V srednjem veku je bila v njej izdolbana kripta, ki jo vidimo zadaj kakšna milost.
Ob obisku templja je vredno biti pozoren tudi na značilna tla, okrašena v t.i. slogu cosmateska. To ime izhaja iz imena Kosma (Cosmati) in aludira na skupino kamnosekov, ki so v XII in XIII stoletja podobna tla so naredili v številnih cerkvah Večnega mesta in Lazija.
Drugi omembe vredni predmeti, ki jih hranijo v templju, so: relikvijar lobanje st. Valentinovo, ki naj bi pripadal zavetniku zaljubljencev, in delček mozaika, shranjenega v zakristiji, ki je del zgodnjekrščanske notranjosti sv. Peter.
Janusov lok
Na severovzhodnem koncu nekdanjega Foruma Boarium najdemo še dve starodavni zgradbi, ki ju turisti pogosto spregledajo. Dobesedno korakov od bazilike Santa Maria in Cosmedin se dviga Janus Arch (v lasti Arco di Giano)ki je bila verjetno zgrajena v času Konstantina Velikega na začetek 4. stoletja (morda je nadomestil že obstoječo podobno strukturo).
Je edina preživela štirih arkadnih lokov v Rimu. Ni jasno, kakšen je bil njen prvotni namen, vsekakor pa je kasneje služil kot zavetje pred dežjem. Prav tako nič ne kaže, da naj bi šlo za slavolok.
Stavba ima 12 m širina in 16 m višine. Vsaka arkada je ustrezala eni od ulic, ki se od nje razhajajo. Stebri so obloženi z belim marmorjem in vsaka ima šest niš, pred katerimi so stali samostoječi stebri (v stoletjih izropani).
Srebrna vrata (v lasti Arco degli Argentari)
Sprehod okoli Janusovega loka po ulici Via del Velabro bomo prišli do Srebrna vrata (v lasti Arco degli Argentari)ki se danes drži sv. Jurija na Velabrumu (v lasti San Giorgio in Velabro).
V preteklosti je stavba verjetno služila kot vhodna vrata v Forum Boarium. Danes se zgradba ne zdi preveč monumentalna, v času razcveta pa je bila njena višina blizu 7 m. Zgornji del obzidja je gosto pokrit s čudovitimi ornamenti in reliefi, od katerih so se nekateri ohranili do našega časa. Prvotno je bila celota podprta na neokrašenih in veliko višjih od odraslih travertinskih stebrih. Ta rešitev je bila verjetno namenjena zaščiti spomenika pred rogovi in kopiti goveda, ki se prodaja na trgu. Danes je viden le majhen delček te surove baze.
Napis na arhitravu sporoča, da je stavbo ustanovil 204 let zlatarji (bankirji) in prodajalci živine. Posvečena je bila takrat vladajočemu cesarju Septimij Sever. Bareliefi na spomeniku prikazujejo prizore iz življenja cesarja, njegove žene in sinov. Po prihodu na oblast Caracalla (sin Septimija Severusa) so bile omembe tistih predstavnikov družine, ki jih je umoril, odstranjene (vključno z njegovim bratom Getom in ženo Fulvio Plautilla).
Na levi strani napisa je lik Herkula, ki simbolizira Boarium Forum in živino tržnico. V eni roki drži palico, v drugi pa palico koža, odtrgana z Nemejskega leva (Več o tem mitu si lahko preberete v našem članku: Nemea: Obisk antičnega svetišča in stadiona).
Čeprav se Srebrna vrata kot zgradba niso ohranila v najboljšem stanju, si na njih ohranjeni reliefi in okraski omogočajo predstavljanje rimske umetnosti tistega obdobja.
FOTOGRAFIJE: 1. Srebrna vrata v Rimu (vir: commons.wikimedia.org; licenca: CC BY-SA 4.0 / avtor: Diletta Menghinello); 2. Srebrna vrata v Rimu (vir: commons.wikimedia.org; licenca: CC BY-SA 4.0 / avtor: Diletta Menghinello).
Vodnjak Tritons
V bližini Herkulovega templja, na trgu pred cerkvijo Santa Maria in Cosmedin, je že od začetka baročni vodnjak 18. stoletje slog, ki se nanaša na Berninijeva dela. Prišlo je izpod dleta Francesco Morattiin je bil odgovoren za njegovo zasnovo Carlo Francesco Bizzaccheri.
Ta vodnjak je financiral papež Klement XI in se napaja z vodo iz sodobnega akvadukta Acqua Felice.
Casa dei Crescenzi
Nasproti templja Portunusa, na nasprotni strani Via di Ponte Rotto, je stavba, ki jo je enostavno zgrešiti Casa dei Crescenzibiti eden od nekaj preživelih srednjeveških hiš po vsem Rimu.
Na začetku ga je financiral XII stoletje aristokrat Niccolò de Crescenzi, predstavnik ene najuglednejših družin takratnega Rima, o čemer priča tudi napis nad vhodom, ki dodatno sporoča, da je bil Niccolò sin Nikolaja in Teodore.
Za okrasitev fasade rezidence so uporabili starinski frnikoli, vzeti iz Foruma Boarium. V času razcveta je stavba imela obliko stanovanjski stolpki je hkrati varovala sosednji Emiliusz most. Žal se je njen zgornji del že na začetku porušil XIII stoletje in ni preživela do našega časa.
Zanimivo je, da med srednjeveškimi službami Križev pot (Via Crucis) Casa dei Crescenzi je bil uporabljen kot Pilatova hiša.
Ostanki Emiliuszovega mostu
Na odhodu od Forum Boarium do brega Tibre bomo zagledali zaraščen lok, ki stoji sam v vodi Emilijev most (latinsko Pons Aemilius), najstarejši od rimskih križišč, ki se danes imenuje Most Rotto (italijansko: Ponte Rotto), kar lahko prevedemo kot pokvarjen most. Če si ga želite bolje ogledati, se je najbolje postaviti na sosednji Palatinski most.
Gradnja prehoda se je začela leta prva četrtina 2. stoletja prvendar je bil dokončan šele nekaj desetletij pozneje. Most je obstajal do konca XVI stoletjeko ga je poškodovala ena od poplav in je bila njegova obnova opuščena.
Ustje Cloac Maxima
Cloaca Maxima (dobesedno odlična kanalizacija) je bila glavna kanalizacija starega Rima. Zgodovina te impresivne za svoj čas strukture sega v kraljevo obdobje (njegovo gradnjo bi lahko naročil kralj Tarkvinij Stari) ali sam začetek republike.
Kanal so izkopali za izsuševanje močvirne doline, kjer je bil kasneje ustanovljen znameniti rimski forum. Sprva so odplake odkrili vzdolž celotnega toka, pod zemljo pa so jo našli šele v prvih desetletjih 2. stoletje pr
Cloaca Maxina je prešla tako Rimski forum kot Forum Boarium. Do danes ohranjeno (in delujoče) ustje je dobesedno nekaj korakov za »okroglim templjem« in ga vidimo nekoliko južno od Palatinskega mostu (Ponte Palatino).