Ostanki občinstva, vgrajeni v renesančni dvorec Marcellus gledališče so med najbolj fascinantnimi starodavnimi sledovi v Rimu. Prvotna stavba je bila skoraj zgrajena 100 let pred znamenitim Kolosejem in postal arhitekturni vzor za vsa poznejša rimska gledališča.
Gledališča starega Rima
Prebivalci Rima, za razliko od Grkov, niso imeli okusa za gledališko umetnost, namesto tega so imeli raje krvave spektakle: dirke z vozovi in rokoborbo gladiatorjev. Kljub temu so v prestolnici obstajali tri gledališčavse vgrajeno 1. stoletje pr, ki lahko sprejme skupaj pribl 50.000 gledalcev. Ob praznovanju so med drugim uprizarjali lahko zaznavne melodramske igre posvetne počitnice (ludi saeculares) in organizirani so bili glasbeni nastopi.
Na pobudo je bilo postavljeno prvo stalno gledališče v Rimu Pompej Velikiki je želel na ta način proslaviti svoja zmagovita vojaška osvajanja. Kompleks je bil slovesno odprt v 55 pr.n.št., gledališče pa je dobilo ime po svojem ustanovitelju. Žal se vidni ostanki tega predmeta do našega časa niso ohranili. Vemo le, da je zasedla območje med današnjim trgom Campo de 'Fiori v Rimu in arheološkim najdiščem Largo di Torre Argentina. Skromen spomin na staro zgradbo je obokana oblika ulice Via di Grotta Pintaki bo odlično sledila postavitvi občinstva antičnega gledališča.
V glavi se je porodila ideja, da bi zgradili še eno monumentalno gledališče Julij Cezar. Želel je postaviti veličastno zgradbo, ki bi presegla veličastnost kompleksa, ki ga je ustanovil njegov tekmec Pompej. Ni pa dočakal dokončanja gradnje, ki jo je nadaljeval prvi rimski cesar Oktavijan Avgust.
Bil je tretje gledališče v Rimu Balbusovo gledališčeki je stala v neposredni bližini dveh prejšnjih. Prav tako ni preživela do naših časov, vendar je bilo mogoče najti fragmente zgradb, ki se nahajajo neposredno za njegovim odrom. Trenutno so te ruševine del narodnega muzeja Museo Nazionale Romano Crypta Balbi.
Gledališče Marcellus: Zgodovina in arhitektura
Gradnja stavbe se je začela, ko je bil še živ Julij Cezar. Začeli so s pripravo lokacije za gradnjo, ki je bila povezana z rušenjem delov Flaminijev cirkus ter premestitev ali odstranitev okoliških zgradb in templjev. Po Cezarjevi smrti v 44 pr.n.št. prevzela odgovornost za projekt Oktavijan Avgustkar je pripeljalo gradnjo do konca. Končano gledališče je dobilo ime po njegovem prezgodaj preminulem (le starem 19 let) nečak in dedič Marcellus. Vmes je bila uradna otvoritev gledališča 13 in 11 pr.n.št., čeprav so bile prve odrske predstave tam organizirane že l 17 pr.n.št.
Gledališče Marcellus, postavljeno blizu Tibre postal arhitekturni vzor za vse poznejše tovrstne zgradbe, zgrajene v imperiju. Njegov nabor pa se je razlikoval od grških gledališč. Najprej so bila v rimski arhitekturi gledališča samostojne strukture, v grškem svetu pa so bila vkopana v naravnih pobočjih. Obe vrsti stavb sta si delili polkrožno dvorano, imenovano cavea, oder in odrska zgradba, ki stoji za njim. Glavna razlika je bila orkesterkot se je imenoval prostor med odrom in občinstvom. V primeru Marcellusovega gledališča in drugih rimskih gledališč je imel polkrožno obliko in v njem so bili prenosni kurilski stoli, ki so bili namenjeni predstavnikom višjih slojev. V grških gledališčih je bil orkester oblikovan kot krog in je bil namenjen zboru, ne občinstvu.
Občinstvo gledališča Marcellus se je soočilo s Tibero in se je lahko celo prilagodilo 20.500 gledalcev. Pročelje avditorija, izdelano samo iz travertina, je bilo sestavljeno iz treh nivojev. Prva dva sta bila arkadna (41 arkad na vsaki ravni). Pritlični del je bil okrašen s stebri v dorskem redu, naslednje nadstropje pa v jonskem. Zanimivo, verjetno je bila to prva uporaba dvonadstropne kolonade v rimski arhitekturi.
Zadnje tretje nadstropje, ki se do danes ni ohranilo, je bilo verjetno v obliki preproste stene brez arkad, okrašene s pilastri. Najvišjo raven gledališke publike so, tako kot v primeru Koloseja, verjetno zapolnile le lesene klopi, namenjene najnižjim družbenim slojem.
Danes ni gotovo, kdaj je bilo gledališče uporabljeno. Možno je, da je bil prvič obravnavan kot vir gradbenega materiala že v 4. stoletje. Iz ohranjenih virov vemo, da je v njej še stala še neobstoječa odrska stavba 421.
Nadaljnje dogajanje
Po padcu Zahodnega cesarstva in prihodu krščanstva je gledališče Marcellus delilo usodo drugih monumentalnih poganskih zgradb - stoletja so ga obravnavali kot kamnolom in ga razstavljali kos za kosom. IN 11. ali 12. stoletje ostanki občinstva so prišli v roke družine Pierleone, ki je starodavno zgradbo vključila v svojo utrjeno trdnjavo, ki sega od Tibre do Kapitola.
IN 1368 pravico do tega območja je prevzela družina Savelli. Ne vsi 150 let kasneje so se odločili, da srednjeveške zgradbe nadomestijo z renesančno palačo. Za izvedbo te težke naloge so bili najeti Baldassar Peruzzi, učenec Donata Bramanteja, ki je pred časom zgradil čudovito Vila Farnesina. Ohranjeno pročelje rimskega gledališča je arhitekt lepo integriral v novo rezidenco.
IN 18. stoletje palača je prešla v last družine Orsini, ki so jo nekoliko spremenili, čeprav v glavnem znotraj rezidence.
Gledališče Marcellus danes in spomeniki na tem območju
Dve nižji ravni sta preživeli do našega časa, po 12 lokov vsakki ostanejo sestavni del zadnje stene Palača Orisini (Palazzo Orsini). Sestavljajo manj kot tretjino prvotne zunanje fasade. Videli jih bomo z ravni ulice Via del Foro Piscario (pogled od blizu) oz Via del Teatro di Marcello (pogled z večje razdalje).
Nasproti gledališča Marcellus stoji fragment stebrišča, sestavljenega iz treh marmornih stebrov Tempelj Apolona Sozija Z 433 pr.n.št.ki je bila zgrajena v zahvalo za izbris kuge iz mesta. Kompleks je bil obnovljen 34 pr.n.št. med vladavino konzula Gaj Sozij, od tod drugi del imena. Bližina gledališča in templja ni naključna, saj naj bi bil prvi prizorišče odrskih predstav iz ob letnem in devetdnevnem festivalu Apolona Medicusa (Zdravilca).
SLIKE: 1. Odlomek stebrišča templja Apolona Sozijana; 2. Gledališče Marcellus.
Trenutno sta del gledališča Marcellus (brez možnosti vstopa v samo palačo) in Apolonov tempelj. majhno arheološko najdišče, dostopno brez vstopnic. Vredno se je sprehoditi do konca ločenega prostora in priti do monumentalnih vrat, ki so bila v preteklosti vhod v starodavna Portik Octaviain ki je zdaj del Cerkev Sant'Angelo v Pescheriji.
Neobstoječi portik je na mestu podobne, a manj impresivne zgradbe ustanovil Oktavijan Avgust in je dobil ime po imenu cesarjeve sestre Oktavije. Postavljena je bila na pravokotnem načrtu s stranicami pribl 119 in 132 m. V njenem notranjem delu se je nahajal kar 5 objektovvključno z dvema templjem in knjižnico. V samem portiku so hranili neprecenljiva umetniška dela največjih grških mojstrov: Phidias, Lysippos (več deset bronastih skulptur konj) in Skopas. Stavba je bila obnovljena v 203 let s strani cesarja Septimij Severna kar spominja do danes ohranjen napis na arhitravu. Tu velja omeniti, da je bil stari Rim poln portikov, ki so obkrožali odprta dvorišča, a nobeden od njih ni preživel do našega časa.
Na tem območju je bil tudi eden najstarejših rimskih cirkusov - do danes ni ohranjen Circus Flaminus (Circus of Flaminus). Vendar ni imela monumentalne oblike, ki jo poznamo iz Circus Maximus, ali tipične oblike steze, temveč je spominjala na velik travnik. Zaradi tega tam niso bile organizirane dirke z vozovi, ampak največ konjskih dirk. Vendar so ga pogosteje uporabljali za organizacijo uradnih srečanj in parad.
