Dioklecijanove kopeli so bile zadnje cesarske kopališča zgrajene v Rimu in hkrati največji termalni kompleks antike ki lahko zadrži 3000 ljudi. Zajele so površino cca 13 hektarjev zgrajene so bile na hribu med Eskvilinom in Kvirinalom Minimalno.
Impresiven del glavne stavbe kompleksa je preživel do naših časov zahvaljujoč preoblikovanju v Bazilika Gospe od angelov in mučencevza zasnovo, za katero je bil odgovoren Michelangelo. V tem templju najdemo dve nepozabni deli Igor Mitoraj - monumentalna vrata in skulptura glave iz marmorja Janeza Krstnika.
V našem članku smo na kratko predstavili usodo kompleksa in opisali njegove ostanke, ki jih je mogoče obiskati ali videti. Med njimi sta dve cerkvi, odlično ohranjena zgradba, ki je bila nekaj časa uporabljena kot planetarij, fragmenti zunanje stene in eden od oddelkov. Museo Nazionale Romano, ki se nahaja v nekdanjem samostanu, zgrajenem na ostankih term.
Zgodovina
Dioklecijanove kopeli v antiki
Na prelomu so bile zgrajene največje rimske terme 3. in 4. stoletje, ko so cesarstvu že vladali štirje vladarji (tetrarhija), vendar nobeden od njih ni stalno prebival v Večnem mestu. Zemljišče za gradnjo novega kompleksa je kupil cesar, ki je vladal zahodnemu delu cesarstva Maksimijanki je prišel v Rim leta 298 let. Vmes je bila uradna otvoritev kompleksa in njegova posvetitev Dioklecijanu 305 in 306, kar pomeni, da je gradnja trajala le sedem ali osem let!
Arhitekturno so Dioklecijanove terme sledile postavitvi Caracalle, vendar so bile bolj impresivne. Celoten kompleks je bil zgrajen na pravokotnem načrtu z dimenzijami 376 krat 361 m in je obsegala površino cca 13 hektarjev, a priprave na začetek gradnje so zahtevale sravnitev celotnega okrožja s tlemi.
Glavna stavba z dimenzijami je bila osrednji del kompleksa 244 x 144 m. Tu so bili vsi prostori za kopanje nameščeni vzdolž ene osi. Gledano z jugozahoda so bili:
- vroča kopalnica (kaldarij),
- manjša soba s toplo vodo (tepidarij),
- odličen prostor za hladne kopeli (frigidarij),
- zunanji bazen (natatio) s površino pribl 4.000 kvadratnih metrov.
Preostali pomožni prostori, kot so garderobe in veže, so nameščeni simetrično okoli njih. Na primer, dva palesterja ali dvorišča za telovadbo, obdana s portiki, sta obkrožala dvorano frigidarij.
Celoten kompleks je bil ograjen z zunanjim obročem sten, s prostori za paviljone, fontane in ekshederje usmerjene navznoter. Prostor med zunanjo steno in osrednjo stavbo so zasedli vrtovi in sprehajalne poti za osebje. Glavni vhod je bil na severovzhodni strani, vendar ta obzidje, obrnjeno proti središču mesta, je dobilo bolj monumentalno obliko. Njen osrednji del je bila eksedra, postavljena na umetni ploščad (odprta, polkrožna niša, njeni obliki zdaj sledi kvadrat Piazza della Repubblica). Oba konca sta obkrožali knjižnični poslopji, za njimi pa so bili dodatno okrogli prostori, podobni Panteonu, ki so se v različnih razmerah ohranili do našega časa (v enem je danes cerkev sv. Bernarda).
Voda v terme je bila oskrbovana preko akvadukta Aqua Marciain nato shranjeni v cisterni, ki se je raztezala neposredno pod ekshedro.
V virih iz 5. stoletje najdemo podatek, da je v tistem času Dioklecijanovo terme lahko vsebovalo pribl 3000 ljudikar daje razlog za domnevo, da bi jim v času razcveta lahko pristajalo še veliko več! Kopališče je bilo po vdoru Ostrogotov dokončno opuščeno VI stoletjeki je uničil akvadukt, ki je oskrboval kompleks z vodo.
Michelangelovo zadnje veliko delo
Če primerjamo Dioklecijanovo kopališče s številnimi spomeniki v središču mesta, je težko dobiti vtis, da je usoda do njih ravnala prijazno. IN XVI stoletje osrednji del glavne stavbe je bil še v dobrem stanju, zidovi stavbe (tudi v dvorani frigidarij) pa so segali do oboka. Zanimivo je bilo, da je bila podobna situacija z zidom, ki obdaja mesto, vključno z monumentalno ekshedro.
Kljub razmeroma dobremu stanju ohranjenosti ostanki term niso bili praktično uporabljeni, čeprav so tam svoje storitve očitno opravljale gospe lahke morale. Težko je reči, zakaj se je to zgodilo, a takrat je bilo območje podeželsko in je bilo tako oddaljeno od središča, da se nihče ni odločil, da bi ga spremenil v utrjeno rezidenco (takšna je bila usoda denimo Marcellusovega gledališča).
Zamisel o uporabi starodavnih ostankov v verske namene se je rodila leta XVI stoletje v glavi duhovnika po imenu Antonio del Duca. Z njim je uspel priti do papeža Pij IVki mu je bila všeč ideja, da bi pogansko zgradbo spremenili v cerkev. Novi tempelj naj bi bil posvečen krščanskim mučencem, ki so bili po izročilu mučeni med suženjskim delom pri gradnji term. Ob cerkvi je bila na ostankih kompleksa načrtovana izgradnja samostana za kartuzijanski red.
Končna odločitev za izvedbo koncepta je bila sprejeta leta 1561. Prejel je nalogo priprave projekta Michelangelokdo v tistem času bil je v osemdesetih letih, čeprav so zagotovo šteli tudi drugi kandidati, saj so skice preživele do naših časov Donato Bramante in Baldassare Peruzzi.
Pri načrtovanju bazilike je renesančni vizionar praviloma načrtoval ohranitev obstoječih struktur. Tempelj po njegovi zasnovi je bila zgradba na grškem križnem načrtu s tremi vhodi, ki ustrezajo trem ohranjenim fasadam (do danes se je ohranila le ena). Jedro nove bazilike je bil frigidarij, v jugozahodno krilo pa je bil vključen tepidarij, ki je od vseh prostorov najbolje ohranjen. Najhujša usoda je doletela kaldarij, ki je bil takrat v slabem stanju – v njegovem primeru se je ohranil le zid apside, ki je služil kot zunanja fasada vhoda. Vendar Michelangelo ni dočakal dokončanja, študent pa je delo nadaljeval po njegovi smrti Jacopo Del Duca, ki je tudi nečak Antonia, pobudnika projekta.
Današnji izgled bazilike pa se razlikuje od prvotne različice. IN 1749ob prihajajočem jubilejnem letu je bil tempelj prezidan po načrtu Luigi Vanvitelliki je spremenil svojo orientacijo za 90 stopinj, notranjost okrasil z dodatnimi stebri (posnemajo antične) in dodal kor z apsido. Slednja sprememba je bila povezana z rušenjem pomembnega odlomka ohranjene fasade odprtega kopališča Natatio. Skozi stoletja se je spreminjala tudi notranja dekoracija, ki je Michelangelovo precej strogo prvotno postavitev spremenila v tempelj, poln sijaja.
Kmalu po začetku gradnje bazilike so se začela dela na kartuziji, ki je bila zgrajena iz ostankov term, vendar je presegla prvotni tok zunanjega zidu. Imela je dva samostana. Manjšega so postavili na mestu odprtega bazena natatio in je zavzel približno 1/3 njegove površine. Večji se imenuje po Michelangelu, vendar se je začela graditi po arhitektovi smrti.
IN 1575ko je že sedel na Petrov prestol Gregor XIII, so bili nekateri prostori nekdanjih term, ki jih menihi niso uporabljali, preuredili v papeška skladišča, v katerih so shranili žito in olje.
Po sledeh Dioklecijanovega kopališča
Ostanki termalnega kompleksa so ob postaji Roma Termini in vsak dan gredo mimo njih množice ljudi. Do njih se lahko pripeljemo z metrojem (izstopimo na postajah Repubblica ali Termini) ali pa peš iz centra po ulici Via Nazionale (ne pozabite, da vodi navkreber).
Ob pogledu na zemljevid je zlahka ugotoviti, da današnja ulična postavitev ohlapno sledi prvotnemu načrtu starodavnega zunanjega zidu, katerega ostanki so se ohranili in so skriti v različnih bližnjih kotičkih.
Trg republike (Piazza della Repubblica)
Sprehod bomo začeli z ogledom Trga republike, ki sega vse do 1960 je bil poklican Trg Exedra. Čeprav na njem ni ohranjenih starodavnih sledi, njegove polkrožne zgradbe popolnoma sledijo načrtu antične eksedre, ki je del zahodne zunanje stene.
Današnjo podobo je trg dobil ob veliki preobrazbi celotne soseske, ki je bila izvedena na koncu XIX stoletja. Nekaj trenutkov prej je bila v bližini zgrajena glavna železniška postaja Roma Termini (tako kot celotna soseska je ime dobila po starodavnih termah) in Rim je postal glavno mesto novoustanovljene združene italijanske države. Novi trg naj bi bil reprezentativen začetek ulice, ki vodi v sam center Via Nazionale.
Žal so bili številni starodavni ostanki uničeni tako pri gradnji postaje kot pri markaciji trga in Via Nazionale.
Bazilika Gospe od angelov in mučencev
Nato bodo naši koraki usmerjeni v terme, ki so bile zgrajene na ruševinah in jih je zasnoval Michelangelo Bazilika Gospe od angelov in mučencev (v lasti Santa Maria degli Angeli e dei Martiri). Njegovo pročelje je ohranilo starodavno podobo in verjetno ga marsikateri nevedni turisti obide, saj meni, da gre za še eno rimsko ruševino.
Preden gremo notri, je vredno biti pozoren na dve stvari. Prva je polkrožna oblika fasade, ki pravzaprav je ostanek apside kaldarija (vroče kopalnice), ki ne obstaja več. Prvotno je bila ta stavba približno enake višine kot današnji vodnjak na Trgu republike.
V notranjost vodijo monumentalna vrata poljskega umetnika Igor Mitoraj. Ko jih prečkamo, se znajdemo v predprostoru, ki je nastal po preoblikovanju najbolje ohranjenega dela Dioklecijanovega kopališča, to je tepidarija, kot se je imenovala toplovodna kopalnica, ki je povezovala kaldarij s frigidarijem. Obok predprostora spominja na Panteon in ima celo okulus, torej odprtina je nameščena na vrhu.
Po preddverju se znajdemo v templju, zgrajenem v frigidariju, torej v veliki dvorani za hladne kopeli. Ta soba je ohranila prvotno postavitev, čeprav se je na to včasih vredno spomniti starodavnih je bila tla nekaj metrov nižje. Preden gremo notri, ne spreglejmo skulpture, ki prikazuje glavo Janeza Krstnika, ki jo je izrezljal omenjeni Mitoraj.
Notranjost cerkve je skoraj izključno moderna in nima nobene zveze s prvotnim videzom term. Izjema so nekateri granitni stebri, ki so jim zaradi dviga nivoja tal morali dodati nove podlage. Preostali stebri zgolj oddajajo starodavne strukture in so nastali pri tem Rekonstrukcija iz 18. stoletja.
Med obiskom templja ne pozabite preveriti prostora, kjer je bil v času delovanja termalnih kopališč eden od bazenov frigidarium. Ta soba je ohranila svoje prvotne obokane strope, danes pa je v njej razstava, ki predstavlja zgodovino kompleksa.
Iz te sobe bomo vstopili na majhno dvorišče, ki vodi v zakristijo. Gre za območje, ki ga je nekoč zasedal odprt bazen (natatio), kjer lahko vidimo njegovo fasadno steno, ohranjeno v prvotni višini.
Museo Nazionale Romano (Terme diocleziano)
IN 1898 nekdanji kartuzijanski samostan preoblikovali v Narodni rimski muzej (Museo Nazionale Romano), s čimer se lahko pohvali najbogatejša zbirka starin iz rimskih časov. Trenutno so zbrani eksponati razstavljeni na štirih različnih lokacijah (najpomembnejše zbirke si lahko ogledate v sosednji Palazzo Massimo), v Dioklecijanovem kopališču pa je ohranjen le del zbirke.
Obisk muzeja nam bo dal priložnost videti veličastne drobce ostankov starodavnih kopališč. Res je, da se je večina nekdanjega samostanskega kompleksa modernizirala in ni nič podobnega starinskim kopališčem, a v jugozahodnem delu muzeja se je ohranilo nekaj avtentičnih zgradb.
Med njo so ruševine ogromnega odprtega bazena natatioki je prvotno obsegala površino pribl 4.000 kvadratnih metrov. Sčasoma pa so ga prekrili z novejšimi zgradbami in le majhen del se je ohranil do danes. IN Šestnajsto stoletje približno ena tretjina njene prvotne površine je bila postavljena na kvadratni načrt s stranicami 40 m tako imenovani Mali samostan (imenovan po nastanku muzeja Samostan Ludovisiker je bila sprva tam razstavljena zbirka, ki je prej pripadala tej družini). Zanimivo, na začetku Iz dvajsetega stoletja načrtovali so ga celo porušiti, da bi razkrili starodavne ostanke, a so sčasoma idejo opustili.
Prvotna globina bazena je bila le en meter, njegova tla pa so bila obložena z delno ohranjenimi in danes vidnimi kararskimi marmornimi ploščami. S strani frigidarija je imel bazen veličastno, monumentalno fasado, ki je spominjala na zgradbe rimskih gledališč. Njegov delček se je v prvotni višini ohranil do danes. Na žalost je bil med letom uničen velik del fasade Osemnajsto stoletje rekonstrukcija bazilike, ko so ji dodali apsido.
Ruševine t.i Soba VIII glede dimenzij 44 krat 20 m. Od prvotnega oboka, ki je prvotno prekrival celotno sobo, je ohranjen le delček oboka sode na enem koncu, a že tako majhen kos vam omogoča, da cenite obrt rimskih graditeljev. V tem prostoru so razstavljeni dekorativni elementi, najdeni med izkopavanji. Sobo VIII mejita še dve originalni sobi: Soba X služil je kot predprostor (vestibul), a Soba IX verjetno je bil uporabljen kot garderobe (apodyterium). Poslastica za obiskovalce, ki jih zanimajo terme, so njihovi modeli in video z vizualizacijo kompleksa v času njegovega razcveta.
Pri tem velja poudariti, da so ostanki term in z njimi povezane najdbe le delček celote. Poleg njih nas ob obisku muzeja čakajo še:
- epigrafska razstava ena najpomembnejših zbirk starodavnih napisov na svetu,
- razstava, posvečena latinskim narodom, ki so naseljevali zgodovinsko deželo Lacij pred ustanovitvijo Rima (obdobje od pozne bronaste dobe do okoli 6. stoletje pr),
- prihaja od začetka 5. stoletje pr predmeti iz bojevnikov grobki so ga našli v latinskem mestu Lanuvium,
- razstava, posvečena rimskemu verovanju (vklj. mitraizem),
- Veliki samostan s stranicami po dolžini 100 m (in z notranjim odprtim kvadratom dimenzij 80 krat 80 m), eden največjih samostanov v celotni Italiji. Včasih se imenuje ime Michelangelovendar se je njegova gradnja začela po smrti vizionarja. Danes služi kot vrt in razstavišče, kjer lahko občudujemo 400 skulptur, reliefov, oltarjev, stebrov in sarkofagov. Najznačilnejši element zbirke so monumentalne glave živali, najdene v bližini Trajanovega foruma.
Vhod v muzej je z ulice Viale Enrico de Nicola. Še preden vstopimo v oddelek z vstopnicami, gremo mimo majhnega vrta z monumentalno vazo na sredini in različnimi starodavnimi ostanki. Za miren obisk muzeja se splača načrtovati vmes 90 do 120 minut.
Osmerokotna zgradba
Odhod iz bazilike v smeri severozahod, čez nekaj časa pridemo do osmerokotna zgradba (it. Aula ottagona delle Terme di Diocleziano) stisnjena med ulicami Via Cernaia in Via Parigi. Ta stavba je bila del glavne stavbe, danes pa ni gotovo, kakšen je bil njen prvotni namen. Odsotnost ogrevalnega sistema lahko pomeni, da je vseboval manjši frigidarij.
Struktura stavbe je v zelo dobrem stanju, vključno z betonsko kupolo, vendar so vsi okraski skozi stoletja izginili. Osmerokotna zgradba se imenuje čas Planetarij (ker je to funkcijo opravljal 1928 do 1986tako, da nekaj časa zadrži naslov največji planetarij v Evropi) oz Rudniška soba.
Trenutno je stavba v lasti Museo Nazionale Romano in služi kot razstavni paviljon. V preteklih letih smo lahko notranjosti pogledali le dvakrat, a ko ste v okolici, se vedno splača preveriti možnosti vstopa.
sv. Bernard na kopališču
Od monumentalnega obzidja s pogledom na središče mesta sta se ohranili dve obmejni, krožni strukturi. Severni se je proti koncu preoblikoval XVI stoletje v cerkev sv. Bernarda (Chiesa di S. Bernardo alle terme).
Najdemo ga na koncu istoimenskega trga, a je tako skrit, da ga komaj kdo opazi, veliko večino turistov pa zanima predvsem cerkev Gospe od zmage z znanimi Ekstaza sv. Tereza avtorja Berninija.
Od zunaj je cerkev sv. Bernard v ničemer ne spominja na starodavno zgradbo, saj je dobila tipično sodobno fasado. Če pa se malo sprehodimo po ulici Via Torino, bomo videli starodavne opeke.
Osrednji del cerkve tvori rimska rotunda, ki je v premeru miniatura Panteona 22 metrov. Res je, da je bil tudi sodobno okrašen, vendar je njegova notranjost ohranila prvotno postavitev. V notranjosti so takoj opazne kasetne kupole, ki se nanašajo na okraske Maxentijeva bazilika iz rimskega foruma. Cerkev je znana tudi po osmih skulpturah svetnikov umetnika manierista, postavljenih v nišah Camillo Mariani.
Ruševine bara vzdolž Via Cernaia
Začetni (jugozahodni) odsek Via Cernaia poteka skozi središče nekdanjega bara, to je območje, ki se uporablja za telesno vadbo. Med izkopavanjem na obeh straneh ulice je bila prvotna tla tega dela kompleksa razsvetljena. Čeprav se ni ohranilo veliko, si je na območju vredno ogledati območje izkopa, kjer lahko vidimo: odlomke prvotnega marmornega poda, temelje apside in kraj, kjer poteka stebrišče.
Jugozahodni paviljon zunanje stene
Ohranjeni so tudi drugi končni paviljoni zunanje stene, ki jih vidimo z ulične strani Via del Viminale. Trenutno ne gre za samostoječo konstrukcijo, saj je bila povezana s sosednjimi objekti, ampak njen polkrožni del štrli čez linijo ostalih fasad. Danes je v njej restavracija.
Fasada te starodavne stavbe je zdaj opečna, v času razcveta pa je bila oblečena z belimi štukaturnimi okraski.
Detajl zunanje stene na ulici Via Gaeta
Zadnja sled Dioklecijanovega kopališča, ki smo jo opisali, je potek zunanje stene, ki je viden z ulice. Via Gaeta. Na južni strani vidimo fasado nekdanje pokrite stavbe, ki stoji v kotu kompleksa, tik ob njej pa so vidni ostanki plitve eksedre, okrašene s stebriščem na notranji strani.