Pomagajte razvoju spletnega mesta, delite članek s prijatelji!

Obrambni zidovi dubrovniške trdnjave so ena najdražjih in hkrati najbolj priljubljenih znamenitosti južne Hrvaške. Vredno je kupiti vstopnico in se odpraviti na dolgo potovanje v času in prostoru po strehah zgodovinskega mesta.

Zgodovina

Večina zgodovinarjev se strinja, da je bilo prvo obzidje zgrajeno konec 8. stoletja. Najverjetneje so se prebivalci prej zaklonili za leseno palisado. Vendar pa je hiter razvoj mesta, predvsem pa pojav agresivnih sosedov, spodbudil meščane Ragusa (ki je bil prej znan kot Dubrovnik) za gradnjo močnejših utrdb. Na "testiranje" sten nam ni bilo treba predolgo čakati.

Leta 867 so mesto napadle arabske čete. Obleganje se je zavleklo, zato so meščani prosili za pomoč bizantinskega cesarja. Na srečo se je na obali kmalu pojavila velika cesarska flota, ki je pregnala napadalce (in jih v naslednjih letih premagala v dveh pomorskih bitkah). Raguza je zdržala 15-mesečno obleganje, kar po mnenju zgodovinarjev dokazuje, da je bilo treba utrdbe že takrat razširiti.

Drugi napad na mesto naj bi izvedli Benečani. Danes je težko jasno določiti, v katerem letu se je to zgodilo (in ali se je sploh zgodilo). Legenda pravi, da je duhovnik, ki je ponoči hodil po ulicah, videl sv. Blaž (po drugi zgodbi je svetnik prišel k duhovniku v sanjah), ki je ukazal prebuditi svetnike in jih oborožiti, ker so se sovražniki bližali Dubrovniku..

Previdnost je delovala - ko so se na obali pojavile beneške ladje, so ugotovile, da je mesto pripravljeno za boj. Od takrat velja sveti Błażej za zavetnika mesta, njegove podobe (škof, ki v roki drži maketo Raguse) pa najdemo na številnih lokalnih zgradbah.

V 80. letih 12. stoletja je Dubrovnik vodil vojno proti vojskam srbskih knezov iz rodu Nemania. Mesto se je ponovno uspelo ubraniti (verjetno po zaslugi pomoči normanskih vladarjev iz južne Italije) in Srbom zadalo velike izgube. Svet se je desetletja pozneje odločil, da ne bo začel boja, ko so se v Dalmaciji pojavile križarske čete, ki so jih podkupili Benečani. Sprejeta je bila beneška vrhovna oblast tako se je izognil usodi, ki so jo osvojili zadarski osvajalci.

V 15. stoletju je Raguza vodila dve pomembni vojni: z bosanskim knezom Radoslavom Pavlovićem in s Stjepanom Vukčićem Kosačo. Prvi konflikt je prisilil Svet, da je izvedel potrebne izvleke in razširitev zidov. Prišli so še kako prav med drugo svetovno vojno, ko so bosanske čete oblegale mesto. Tudi meščani so iz tega spopada izšli nepoškodovani in se zatekali k prevari. Ko je Stjepan Vukčic Kosača zagrozil Raguzi, je svet razglasil visoko nagrado za knežjo glavo. Verjetno je prav ta korak prisilil Bošnjake, da so se umaknili iz Dubrovnika. Rastoča turška grožnja je prisilila Svet, da sprejme odločne ukrepe za zagotovitev varnosti mesta. Poleg diplomatskih akcij so razširili tudi obzidje in dodali dodatne utrdbe. Na srečo se turški napad nikoli ni zgodil.

V začetku 19. stoletja je bil Dubrovnik vpet v francosko-ruski spopad. Po zasedbi Benetk s strani Napoleonove vojske so Rusi opozorili na neodvisno Raguzo (tukaj so nameravali zgraditi mostišče na Jadranu). Leta 1806 so ruske in črnogorske čete (skupaj z mornarico) vstopile na ozemlje republike. Majhne francoske čete so se zaprle v mesto in poskušale preživeti artilerijski ogenj. Zavojevalci so se umaknili, ko se je približala vojska generala Marmonta (za seboj je pustila izropana Cavtat in Rjeko Dubrovačko). Naoleonski poveljnik je na presenečenje Sveta napovedal likvidacijo svobodne republike. Hkrati so se začela dela na gradnji dveh novih utrdb: na hribu Srđ in na otoku Lokrum. Te prve utrdbe so nepričakovano izpolnile svojo vlogo v 20. stoletju – med napadom črnogorskih sil na mesto. Obleganje je trajalo od 1. oktobra 1991 do 31. maja 1992, eden ključnih dogodkov pa je t.i. bitka za hrib Srđ.

Več deset hrvaška enota se je zatekla v staro napoleonovo utrdbo, zdržala napade prevladujočih jugoslovanskih sil in hkrati uničila eno od oklepnikov. Močan odpor je preprečil osvojitev hriba in okrepitev požara na mestu.

Danes so ohranjene utrdbe in obzidje najbolj zanimiva turistična atrakcija v Dubrovniku, ki jo pogosto obiskujejo turisti.

Sprehod po obzidju (arhitektura in zanimivosti)

V stene lahko vstopite na treh mestih. Za Pile Gate (na levi po vstopu v staro mestno jedro), v trdnjavi sv. Jana i Akwarium in na ul. Svetog Dominika.

Če želite priti do sten pri vratih Piła, se morate povzpeti po stopnicah (tam so ograje, dva steza). Nato gremo levo mimo vrat. Od poznega srednjega veka je bila ena najpomembnejših točk v obrambnem sistemu mesta. Do njega vodi skozi jarek kamniti most (v srednjem veku je bil povezan z lesenim mostom, ki so ga dvigovali vsako noč), a nad prvim odlomkom je lik sv. Blaž.

Prebivalci Raguse so dajali velik pomen varnosti (nekatere njihove odločitve se z današnjega zornega kota zdijo paranoične). Način rekrutiranja stražarjev in njihova delitev je bil izjemno zapleten (razdelili so jih v posebne skupine in jih dodelili nadzornim uradnikom). Za takšno delo so bili dodeljeni tako plemstvo kot navadni prebivalci. Stražarji so varovali obzidje, ponoči pa so patruljirali po mestnih ulicah in preverjali, ali se kdo premika brez bakel. Takšno ravnanje je bilo kaznovano z denarno kaznijo ali dvema mesecema zapora.

Na levi strani vidimo ulico Stradun, ki je bila v zgodnjem srednjem veku jarek nekdanje Raguze. Po zapolnitvi se je mesto, ki leži na otoku, pridružilo celini. Na začetku ulice se vidi okrogel Veliki Onofrijev vodnjak. Če gremo dalje, pridemo do stolpa Puncion. Lahko se sprehodimo ali gremo navzgor (se zaradi razgledov splača!). Ime stolpa izhaja iz italijanske besede pulcella, kar pomeni devica. Stolpu so ga dali zaradi bližine samostana sv. Klara, ki se nahaja tik ob njej, na notranji strani utrdb.

Če gremo naprej, pridemo do mogočnega Bokarjevega stolpa (v prenovi 2022). Nahajala se je na vogalu obzidja, vidni topovi pa so lahko obstreljevali morje, kopno in trdnjavo Lovrijenac. Pojav topništva je prisilil meščane, da so pripeljali strokovnjake in vojake, ki so lahko izdelovali in uporabljali strelno orožje. To je bila ena izmed izjem v mestni politiki, saj je Raguški svet le redko uporabljal pomoč najemniških vojakov (poveljniki verjetno sploh niso bili najeti). To je bilo povezano z zelo visokimi stroški - italijanski vojak je bil plačan trikrat več kot prebivalec mesta, vpoklican v vojsko.

Pred nami je eden najlepših delov naše poti, tj sprehod po morski obali. Med Bokarjevim stolpom in utrdbo sv. Janeza je bil postavljen le en stolp - Sveta Marija. V preostalem delu so nastali štirje bastioni (Sv. Peter, Sv. Margareta, Sv. Štefan in Odrešenik). Prvi od njih se včasih imenuje bastion Mrtvega zvona. Ime izvira iz bližnje cerkve, kjer so zvon uporabljali le za pogrebne storitve. Morski del obzidja je Raguškemu svetu povzročal veliko težav. Prebivalci mesta so redno kovali luknje in prehode v skale, zaradi česar bi se mesto v primeru napada z morja lahko porušilo. Kljub napovedi globe za tovrstna dejanja se stanje ni izboljšalo (lahko le ugibamo, zakaj so prebivalci lomili luknje v zidovih), zato so globo dvignili na 500 perper. Šlo je za osupljiv znesek – nekaj deset let pozneje bi lahko za isti znesek za en mesec najeli sto albanskih vojakov! Ta del obzidja se konča z utrdbo sv. Janeza, katerega osnova je bil stolp pomol. V začetku 15. stoletja so jo vključili v utrdbe z dozidanjem obzidja in z izdelavo novih puščičnih zarez. Danes je v njem Pomorski muzej in Akvarij.

Tudi na tej točki lahko zaključimo potovanje, če ne čutimo, da bi šli dlje. Če se odločimo za nadaljevanje pohoda, gremo čez pristanišče. Bilo je najšibkejša točka v obrambnem sistemu mesta. Vhod v pristanišče so branili pod vodo napeta veriga in vojaške ladje. V času svojega razcveta je imelo mesto šest galej in več manjših ladij. Morda ta številka ni impresivna, vendar se morate spomniti, da je osebje ene kuhinje skoraj 150 ljudi! Okoliški kraji (Zadar in Trogir) so le redko uspeli zgraditi več kot eno galerijo. V Dubrovniku za služenje na ladji niso uporabljali sužnjev, temveč naključno izbrane in plačane prebivalce mesta. Poleg tega je Svet vsem večjim zasebnim ladjam naročil, naj pomorščakom, ki delajo na njih, zagotovijo ustrezno oborožitev. Mestne ladje so bile nameščene v stavbi Velikega arzenala. Na rivo sta vodila dva vrata: Ponta in Ribarnica. Slednje je pripeljalo do velike ribje tržnice, ki je v pristanišču delovala stoletja.

Nato gremo mimo še enega spusta s sten (morda bodo naše vstopnice pregledane tukaj), nato pa gremo med dominikanskim samostanom in utrdbo Revelin ter vrati Ploče. Med sprehodom si lahko dobro ogledamo strešnike. Vsekakor bomo opazili, da so na več mestih na nove strehe polagali stare strešnike. Povezan je z razdejanjem, ki ga je Dubrovnik utrpel med zadnjo vojno. Številni objekti so bili nepovratno uničeni, prebivalci, ki jih niso mogli poustvariti, so preživele drobce namestili na obnovljene hiše.

Pred nami je zadnji del poti. Skozi vrata Buža vodi vzpenjajoča se cesta (kovali so ga v 19. stoletju avstrijski vojaki, ki so si krajšali pot izven mesta), stolp sv. Vida, stolp sv. Lucije in stolp sv. Barbara. Dubrovnik dolgo ni imel dovolj globokega jarka. Ob povečanju turške grožnje so se začele vse resnejše misli o spreminjanju tega stanja. Težava pa je bila v tem, da je bilo mesto zgrajeno na trdi skali, kar je oteževalo kopanje. Svet republike je izdal posebno izjavo, po kateri je mogoče kamen za gradnjo novih hiš pridobiti le pri gradnji jarka. Poleg tega so na kopanje pošiljali tudi kmete iz bližnjih vasi, in ko so se Turki še okrepili, so k delu v mesto potegnili celo duhovnike.

Ta del ceste vam omogoča, da v celoti cenite lepoto Dubrovnika - z visokih obzidja lahko vidite celotno mesto! Na koncu tega dela utrdb se dviga mogočna Minčetov stolp. Ustanovljen je bil v začetku 14. stoletja (ime izvira iz plemstva de Menze, na čigar zemljišču je bil stolp zgrajen), sedanjo podobo pa dolguje številnim rekonstrukcijam. Raguške oblasti so jo imele za eno najpomembnejših obrambnih točk, zato so na obnovo pripeljali prvake iz Italije. Spodnji del stolpa je bil prekrit z zemljo in kamenjem, kar naj bi ga utrdilo v primeru topniškega ognja. Ko zapustimo teraso na vrhu stolpa, se odpravimo do Pilskih vrat, kjer zaključimo pot.

Dubrovnik - obrambni zidovi in utrdbe, praktične informacije (posodobljeno avgusta 2022)

Cene za vstop na stene so naslednje:

  • Običajna vozovnica - 150 HRK (približno 85,50 PLN)
  • Znižana vstopnica (otroci, mladina in študenti) - 50 HRK (približno 28,50 PLN)
  • Otroci do 5 let - brezplačno.

Objekt je v turistični sezoni (junij-julij) odprt od 8.00 do 19.30, od avgusta do septembra od 8.00 do 18.30, oktobra od 8.00 do 17.30, pozimi (do konec marca) od 10.00 do 15.00. Aktualne informacije o vstopnicah in delovnem času najdete na uradni spletni strani.

Vstopnica omogoča tudi vstop v Fort Lovrijenac.

Sprehod po obzidju Dubrovnika je nedvomno izjemna avantura. Vendar pa se spomnimo na nekaj osnovnih pravil, ki nam bodo olajšala oglede in se izognila težavam.

  • Sprehod po steni je samo ena smer! Od Pilskih vrat proti jugu (proti morju in Bokarskemu stolpu), od vhodov pri Starem pristanišču proti severu (proti dominikanskemu samostanu).

  • Obstajajo trije vhodi, kjer lahko kupimo vstopnice (vrata Pile, okoli trdnjave sv. Janeza in območje dominikanskega samostana). Sestop in ponovni vstop v stene ni mogoč.

  • Pozor! Pod nobenimi pogoji ne zavrzimo vstopnice, ki vam dovoljuje obisk. Nahajajo se v bližini starega pristanišča ponovno preveril.

  • Sprehod po obzidju je precej naporna atrakcija (predvsem v vročih poletnih dneh), starejši ali otroci morda ne bodo kos celotni poti. V takšni situaciji se lahko odločimo, da prehodimo približno polovico razdalje in izbiramo med dve varianti. Prvič eden izmed njih je obvoz obalnega dela utrdb: vstopimo pri vratih Pile, spustimo pa se pri Starem pristanišču. Ta del obzidja vam omogoča uživanje v čudovitem razgledu na Jadransko morje, vendar nekoliko omejuje možnost občudovanja starega mestnega jedra. Druga varianta to je vhod v obzidje pri Starem pristanišču in spust pri vratih Piła. V tem primeru bomo lepoto zgodovinske Raguse v celoti cenili, morje pa bomo občudovali le od daleč.

  • Ob obisku poleti morate prinesti pokrivala. Zaloge vode je mogoče napolniti na več mestih na stenah ali v kavarnah, ki tam delujejo, vendar ne pozabite, da so cene previsoke (na primer: pivo 0,5 l - 45 HRK (približno 25,65 PLN), sadni sok 0,2 l - 35 HRK (približno PLN 19,95), kava z ledom - 30 HRK (okoli 17,10 PLN), tri kepice sladoleda v kornetu - 37 HRK (okoli 21,09 PLN)).

  • Ogledna pot je dokaj dobro zavarovana in bi jo morali opraviti tudi ljudje z zmernim strahom pred višino. Zaradi višine sten je lahko težava za tiste, ki trpijo za agorafobijo. Klavstrofobični naj se izogibajo vhodom v stolpe.

  • Na stenah bomo srečali snatiruaius, ki nudi prvo pomoč.

  • Povprečni čas za dokončanje celotne poti je dve uri. Če se ne ustavimo in naredimo preveč fotografij, se lahko v dobri uri sprehodimo po stenah. Obisk kavarne ali Pomorskega muzeja (Dubrovački muzeji - Pomeranski muzej, ul. Kneza Damjana Jude 12) bo potovanje ustrezno podaljšalo.

Druge dubrovniške utrdbe

Razvoj vojne umetnosti in turška grožnja sta spremenila koncept obrambe mesta. Prebivalci Raguse so spoznali, da lahko oblegalni stroji spremenijo njihovo ponosno obzidje v ruševine in da lahko dovolj velika vojska zavzame mesto z nevihto. Tako so bile postavljene ustrezno utrjene utrdbe, ki naj bi preprečile sovražniku, da bi dosegel obzidje.

Z zahoda je dostop do mesta branila utrdba Lovrijenac. Legenda pravi, da so skalo, na kateri se nahajajo utrdbe, izbrali Benečani. Želeli so utrditi težko dostopno mesto, da bi lahko od tod preverili mesto. Novica o njunih namerah je dosegla prebivalce Raguse in preden so Benečani prišli v bližino Dubrovnika, je na skali že stal ogromen grad. Zgodovinski viri te zgodbe ne potrjujejo - najverjetneje so bile te utrdbe zgrajene v 13. stoletju, čeprav so svojo današnjo podobo dobile v 15. stoletju.

Prebivalci mesta so skrbeli za utrdbo (svet povabljenih je pogosto odredil popravilo obzidja), njenega kapitana pa so izvolili med plemstvom le za dva meseca. Način izbire je bil žreb - izbrani poveljnik je lahko v obzidje spustil le duhovnika, brivca ali zdravnika (obstajajo viri, ki potrjujejo kazen vojske, ki je dovolila ženski vstop v zaupano trdnjavo). Garnizon ni bil velik, sestavljalo ga je le nekaj deset vojakov, a so od 14. stoletja dalje imeli na voljo močne puške. Posebno sporočilo za vojake, ki branijo trdnjavo (in tudi za morebitne sovražnike), je bila maksima nad vhodom "Non bene pro toto libertas venditur auro" to je "Ni dobro, ko je svoboda prodana za vse zlato".

Utrdba Revelin je varovala vzhodno stran Dubrovnika. Ustanovljen je bil v 16. stoletju, ko je Osmansko cesarstvo začelo vse bolj obremenjevati prebivalce mesta. Poleg tega je bila njegova naloga varovanje pristanišča, ki ga je Svet ocenil za eno najšibkejših obrambnih točk. Sprva so želeli med linijo obzidja in Ploškimi vrati postaviti tipično ravelino. Sčasoma pa je na njenem mestu zrasla velika utrdba. Mogočna zgradba je uspešno preživela potres in je med obnovo Dubrovnika postala nov sedež občinske oblasti in republiška zakladnica.

Po dokončanju Revelina je gradnja utrdbe St. Janez. Dela so bila izvedena v letih 1552-1557, po njihovem zaključku je bilo Staro pristanišče zaščiteno z obeh strani. Glede na to, da je bil v srednjem veku vhod v pristanišče blokiran s kovinsko verigo, je postavitev dveh velikih trdnjav bistveno izboljšala varnost Dubrovnika pred morjem.

Zadnja faza v zgodovini dubrovniških utrdb je Napoleonova doba. Potem ko je mesto zasedla vojska generala Marmonta, so Francozi začeli graditi nove utrdbe. Izkazalo se je, da je še posebej pomembno otok Lokrum. Napoleon je spoznal, da je mesto še posebej ranljivo za ogenj s kopnega, in kasnejše morske katastrofe so precej jasno pokazale, da francoska flota ne bo kos morebitnemu napadu. Otok je bil odvzet menihom, ki so tam živeli, in Fort Royal je bila postavljena na mestu samostana. Legenda pravi, da je zadnji opat, ki je zapustil Lokrum, preklinjal vse, ki tukaj prenočijo.

Druga izmed Napoleonovih utrdb je bila zgrajena na bližnjem hribu Srđ. V srednjem veku je bil tu majhen stražni stolp. Lokacija je zagotavljala odlično vidljivost mesta in okolice ter možnost obstreljevanja sovražnikovih čet, ki so se želele približati Dubrovniku. Med razpadom Jugoslavije je terjala svoj davek na meščanih. Črnogorske čete, zveste Srbom, so vstopile na Srđ in nameravale od tam začeti obstreljevati mesto. Na srečo je stavbe nekdanje utrdbe zasedlo več deset hrvaških vojakov. Njihova dramatična obramba se je končala z zmago. Ker niso mogli osvojiti obzidja iz 19. stoletja, so se Črnogorci umaknili s hriba. Domneva se, da bi bila usoda mesta obsojena na propad, če bi Napoleonova trdnjava padla. V bojih je bilo ubitih več Črnogorcev, na hrvaški strani sta bila le dva ranjena. Danes je v ruševinah utrdbe muzej spomina na vojno, ki je bila zmagovita za Hrvate.

Utrdbe Dubrovniške republike

V srednjem veku in novem času so utrdbe gradili tudi izven mesta. Dubrovniške oblasti so skušale ustvariti več različnih odpornih točk, da bi odstranile grožnjo iz Raguze in hkrati zagotovile varnost prebivalcev drugih mest in vasi. Primer tako obsežnih utrdb so bile postavljene v mestu Ston. Dolg zid naj bi odrezal celoten polotok od kopnega (mislilo se je celo na izkopavanje globokega jarka), da bi lahko v primeru vojne tam živeči kmetje in rejci brez ovir obstajali. Dolg del obzidja in ruševine stražnih stolpov so se ohranili do danes.

Severovzhodni del republike naj bi varovala trdnjava Sokol (Sokol Grad). Najverjetneje so ga zgradili Bosanci v 14. stoletju. Raguški svet je grad kupil v 15. stoletju in ga znatno razširil. Delno prezidan grad si lahko ogledate danes.

Južne dežele republike so bile zavarovane z obzidjem mesta Cavtat. Žal niso preživeli do naših časov (porušili so jih konec 19. stoletja).

Pomagajte razvoju spletnega mesta, delite članek s prijatelji!

Kategorija:

Evrope