Pokrajina je pojem, s katerim se mora vsak od nas spopasti, ga zelo pogosto uporablja vsakodnevno in z njim definira, kaj vidi oziroma kaj nam je všeč.
Vendar pa vsi ne poznamo izvora in pojma te besede. Ta dvoumen izraz uporabljajo raziskovalci, geografi, biologi in ljudje, katerih delo je povezano z geologijo in prostorskim načrtovanjem.
Na splošno pomeni niz naravnih in antropogenih značilnosti, ki razlikujejo določeno območje. Lahko rečemo, da gre za skupek značilnosti tega območja. Delo mnogih ljudi in na stotine ur, porabljenih za raziskovanje, je povzročilo razdelitev pokrajine na več osnovnih značilnosti.
Seveda je vsaka celina in celo država drugačna, zato te delitve ne morete jemati preveč dobesedno, saj posplošuje številne značilnosti, ki so povsod po svetu nekoliko drugačne.
Pokrajine torej delimo na naravne in kulturne. Naravne krajine so tiste, ki jih človek ni motil, obstajajo naravne vrste, ki jih človek ni prilagodil in vse, kar vidimo, je ustvarila samo narava.
Včasih jo človek nekoliko popravi, vendar ne vsebuje nobenih prostorskih elementov, ki jih je ustvaril človek.
Kulturna krajina je v celoti ustvarjena. Obstajajo rastline, ki tam v naravi ne rastejo, relief je spremenjen in prilagojen posebnim namenom. Obstaja več osnovnih tipov kulturnih krajin.
Prva je kmetijska krajina, v tem primeru naravno rastoče rastline, predvsem drevesa, so nadomestile njive, pašniki in sadovnjaki. Druga pokrajina je industrijska pokrajina, kjer prevladujejo tovarne, rudniki in obrati.
Zadnja pokrajina je urbana pokrajina, ki nam je dobro poznana. Tam najdemo bloke, nebotičnike, številne ceste, trgovine in nakupovalna središča.
Ta pokrajina vključuje vsa večja in manjša poljska mesta. Ločimo tudi primarno pokrajino, ki kaže sposobnost regeneracije, biološko ravnovesje pa se ohranja brez človekovega vmešavanja.
Za opustošeno pokrajino pa je značilna zelo močna urbanizacija, pomanjkanje naravnih elementov in zelo velika degradacija. Obstajajo tudi dejavnosti po rudarjenju, znane tudi kot dejavnosti po izkoriščanju. Nanašajo se na rudarske pojave in procese ter elemente, ki so ostanki te dejavnosti.
To so lahko na primer kupi zemlje, kraterji iz površinskih rudnikov, rezervoarji z vodo, izčrpano med pridobivanjem. Čez nekaj časa in ob ustreznem človekovem vmešavanju se lahko postopoma spremenijo v rekreacijske površine in tvorijo nov element krajine.
Zelo pomembno pa je, da se vsako območje ustrezno rekultivira. Rekultivacija je proces povrnitve poškodovanih površin v prvotno obliko ali naravne vrednote.
Obstajajo tri vrste melioracije: zemeljska, vodna ali jezerska. Melioracija je proces, katerega naloga je povrnitev uporabnih in naravnih vrednot na tla.
Tehnična rekultivacija zemljišča sestoji iz pravilnega oblikovanja terena, izboljšanja fizikalnih lastnosti, obnove sloja, onesnaženega s svežo zemljo s prekrivanjem, in drenaže.
Po drugi strani pa je biološka rekultivacija sestavljena iz utrjevanja in oranja tal, ustreznega gnojenja in vnosa rastlin, ki tvorijo debelo plast humusa.
V to vrsto dejavnosti je vključeno tudi pogozdovanje. Rekultivacija voda pa je v povečanju dotoka čiste vode, lepljenju in regulaciji poti rek.
Obnovitev prvotne funkcije voda vključuje tudi vnos ribjih vrst in zooplanktona. Rekultivacija podzemne vode je čiščenje prepustne plasti, izolacija onesnaževal s posebnimi pregradami, zmanjšanje emisij onesnaževal in sprememba načina rabe.
Rekultivacija jezer je še en zelo pomemben proces v smislu izboljšanja kakovosti vode v evtrofikiranih jezerih.
Metode, ki vključujejo ta proces, vključujejo eliminacijo kolonij cianobakterij, odstranjevanje organske snovi, ki se nabira v rezervoarju, dovajanje zraka s plastjo na dnu, ki naj bi povečale oksigenacijo vode in zmanjšale rast fitoplanktona.
Ti procesi vključujejo tudi biomanipulacijo in mangle. Mletje vključuje odstranjevanje usedlin na dnu s posebnimi napravami, biomanipulacija pa vključuje vnašanje plenilskih ribjih vrst v vodo, ki jedo ribje populacije, ki jedo plankton, kar preprečuje cvetenje in izboljšuje kisikovo stanje v jezeru.
Pokrajina in okolje sta nepogrešljiva elementa človekovega življenja. Rastline niso le lep okras, ampak tudi veriga v ekosistemu. Spomnimo se na to in poskrbimo za okolje, da se ohrani ravnovesje narave. Vsako odstopanje pa hitro vpliva tudi na naše življenje in zdravje.
Brez posebnih sprememb se lahko stanje našega planeta hitro poslabša, s tem pa tudi zdravje in življenje njegovih prebivalcev. Zahvaljujoč rastlinam imamo lahko čist zrak, brez katerega bi bilo življenje na zemlji nemogoče.
Ne pozabite na to, ločite smeti, poskušajte biti ekološki in izobražujte druge, da ne škodujejo okolju. Vse to lahko vpliva na kakovost življenja nas in naših otrok in nedvomno bo sprememba na bolje.