zastavo
NATO je okrajšava za North Atlantic Treaty Organization, torej Organizacija Severnoatlantske pogodbe. Organizacija je znana tudi kot Severnoatlantska zveza ali Severnoatlantski pakt. Gre za vojaško pogodbo, sklenjeno 24. avgusta 1949 v okviru Severnoatlantske pogodbe, sklenjeno 4. aprila v Washingtonu.
Izvor Nata je treba iskati v razmerah, ki so nastale po koncu sovražnosti druge svetovne vojne, ko se je končalo sodelovanje ameriških zaveznic in koalicije z Zvezo Sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in začela hladna vojna. Nato so leta 1948 Belgija, Francija, Nizozemska, Luksemburg in Združeno kraljestvo podpisale Bruseljski pakt, ki se je naslednje leto preoblikoval v Severnoatlantski pakt.
Na začetku naj bi bil Nato obrambna organizacija, ki bi svojim članicam zagotavljala občutek varnosti pred grožnjo komunističnih držav. Glavni razlog za ustanovitev Nata je bilo prepričanje o agresivnosti politike ZSSR in grožnji za države Zahodne Evrope, ki so jo povzročile vrste dogodkov: leta 1947 je bila ustanovljena Kominterna, 1948 - komunistični državni udar. na Češkoslovaškem in blokada Zahodnega Berlina v letih 1948-49.
Sprva je bilo v Nato vključenih deset držav (Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Norveška, Danska, Islandija, Italija, Portugalska, ZDA in Kanada – tako imenovane ustanovne članice). V naslednjih letih se je Natu pridružilo več držav članic. Leta 1952 je bil razširjen na Grčijo in Turčijo, leta 1955 na Nemčijo in leta 1982 na Španijo.
Leta 1999 so se v strukturah te organizacije pojavile prve države iz nekdanjega vzhodnega bloka (Poljska, Češka in Madžarska). Na zasedanju voditeljev Nata v Pragi leta 2002 so k zavezništvu povabile tudi druge države: Bolgarijo, Estonijo, Litvo, Latvijo, Romunijo, Slovaško in Slovenijo. Te države so se Paktu uradno pridružile 29. marca 2004. 1. aprila 2009 sta Albanija in Hrvaška uradni članici Nata. Zadnja, 29. članica je bila sprejeta 5. junija 2022 in to je bila Črna gora, odločitev pa je bila sprejeta na vrhu v Bruslju 25. maja istega leta.
Do leta 1990 je bil Nato glavna politična in vojaška struktura na zahodni strani v konfrontacijskem, bipolarnem svetovnem sistemu kot nasprotnik sovjetskega bloka in Varšavskega pakta, ki je bil ustanovljen leta 1955. S koncem hladne vojne se je narava pakta spremenila. Spremembe na mednarodnem prizorišču in razpad bloka komunističnih držav so prinesle spremembe v Natovih strateških konceptih.
Danes je to bolj protiteroristična koalicija. Posledica teh sprememb je bil tako imenovani nov strateški koncept. Predpostavljal je vzdrževanje zadostnih konvencionalnih in jedrskih sil, ki so sposobne odvračati morebitne agresorje in izvajati aktivnosti za preprečevanje morebitnih oboroženih spopadov v svetu.
Poudarek je bil tudi na zagotavljanju varnosti držav zavezništva pred raznolikimi in večsmernimi mednarodnimi grožnjami (etnični in teritorialni konflikti, širjenje orožja za množično uničevanje in orožne tehnologije, prekinitev oskrbe s strateškimi surovinami, terorizem in sabotaže). Prva neodvisna vojaška akcija Nata je bila intervencija na Kosovu. Po izkušnjah te misije je bil ta koncept posodobljen.
Ta novi posodobljen koncept je uvedel "operacije, ki niso v skladu s členom 5", ki so predvsem operacije odzivanja na krize, to je operacije oboroženih sil, katerih cilj je odpravljanje temeljnih vzrokov kriz ali kriz, ki ogrožajo regionalno ali globalno varnost in kršijo človekove pravice (10). Tako kot v mirovnih operacijah bi morale posredniške sile delovati nepristransko, saj niso stranka v konfliktu.
Velja dodati, da je bilo v zgodovini Nata številne turbulence.
Od leta 1966 je Francija začasno prekinila članstvo v vojaških strukturah pakta, ker se je njen vodja general Charles de Gaulle odločil razviti lasten sistem jedrske obrambe. Vrnila se jim je, a le delno, šele leta 1995 in šele leta 2009. Podobno je storila Grčija v letih 1974-1980. Razlog za to odločitev je bil konflikt s Turčijo in prepričanje Grčije, da Nato v zvezi s tem nič ne stori. Poleg tega Španija ni pripadala vojaški strukturi od njenega sprejema kot članice do leta 1997.
Kar zadeva strukturo Nata, se je v času pakta spremenila. V okviru dogovorov na Natovi konferenci (Praga 2002) se je leta 2003 spremenila struktura centrov odločanja v zavezništvu. Nova struktura odstopa od geografske delitve poveljstev v korist delitve oblasti.
Operativne funkcije so bile razdeljene med novoustanovljeno poveljstvo zavezniških sil za operacije (ACO) in Natovo poveljstvo zavezniških sil za transformacijo (ACT). Trenutno je najpomembnejše vodstveno telo pakta Severnoatlantski svet (Svet Nata, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic. Svet Nata se lahko sestaja na različnih ravneh. Redno se sestaja na ravni zunanjih ministrov ( dvakrat letno) in stalni zastopniki (vsaj enkrat tedensko).
V izjemnih okoliščinah se lahko sestane tudi na ravni voditeljev držav in vlad. Poleg sveta Nata so najpomembnejše organizacijske strukture pakta: odbor za obrambno načrtovanje, skupina za jedrsko načrtovanje, vojaški odbor (ki je vrhovni vojaški organ pakta) in njemu podrejeni vojaški štab ter mednarodni sekretariat z generalni sekretar Nata. Generalni sekretar Nata je najvišja politična funkcija v zavezništvu, v skladu s sprejeto prakso pa ga zasedajo evropski civilni politiki.